Stkana zgodba lanenega prtiča

Tkanje zgodbe in tkanje lanenega prtiča v nastajanju novega kratkega dokumentarnega filma

Zgodba o lanenem prtiču je zgodba bice(1) Pavle, doma z visokogorske kmetije na Graški Gori(2). Začela mi jo je pripovedovati nekega toplega jesenskega popoldneva leta 2010, ko smo se na njenem vrtu pogovarjali o starih kmečkih opravilih in običajih. Zanimalo me je, ali lan uspeva tudi pri njih, tako visoko, in ali so ga sejali ter iz njega tkali hodno platno(3).

»Seveda len(4) uspeva tudi pri nas … in saj veš, da smo skoraj vse, kar smo potrebovali za življenje, pridelali in naredili sami, tu, na kmetiji. Tudi hodno platno!« mi odvrne.

Nato se zamisli in reče: »Pridi!«

Sledim ji v hišo, v sobo, kjer odpre staro omaro in iz zadnjega dela zgornje police potegne ven zmečkan škrnicelj(5). Razvije ga in prikaže se manjši laneni prtič. Vidi se, da je poševno obrezan, torej je bil del nečesa večjega. Poskuša ga zravnati … ob tem pa se njeni spomini prelijejo v zgodbo. Kot mlado dekle je pripravljala svojo balo in laneni prtič je imel v njej pomembno mesto. Spominja se, kako so včasih sejali lan, ga obdelovali, tkali, in platno vunšivali(6) …

»Kaj pa, če bi spet posejali lan in naredili nove prtiče?«, jo presenetim. »Bi šlo?«

Nagne glavo, razmišlja, nato me pogleda izpod čela, se nasmeji in reče: »Bogvedi, če bi se spomnila vsega … pa našla vse orodje … ja, morebiti pa bi vsi tu gori še vedno to znali«. Ena drugi se hudomušno nasmejiva in vem, da je seme moje namere vzklilo.

In začel je nastajati film. Z bico Pavlo, njeno hčerko Bernardo in sosedovima vnukinjama Patricijo in Silvijo posejemo lan in namera se udejanja. Sodelujejo sosedje, sorodniki, zbiratelji, etnologi … Iščemo stara orodja, poizvedujemo po vaseh, se srečujemo s težavami, slabim vremenom … , a Pavlina zgodba se vztrajno tke. Izvemo veliko o nekdanjem življenju žensk na vasi, o trdem delu, pa tudi o zabavnih pripetljajih in običajih. Trdno smo odločene, da tudi me naredimo lanene prtiče. Ko bi nam le uspelo! Z njimi želimo obogatiti Patricijino in Silvijino balo. Pa ne le zaradi bale, tudi zaradi Pavline zgodbe, ki tke trajno vez iz preteklosti v mlade roke in srca. Da bodo s spoštovanjem, ponosom in čutenjem naših skupnih korenin tkali zgodbe svojega časa še naprej, za nove generacije.

Želimo, da se film konča z novim lanenim prtičem, ki ga bomo naredile vse tri generacije žensk in s Pavlino zgodbo o tem, zakaj je laneni prtič, ki je bil nekoč njen svatbeni prt, obrezan in kako je, skrbno spravljen v zgornjem delu stare omare, čakal na dan, ko je lahko ponovno zaživel in prek naše filmske zgodbe obudil pozabljeno tradicijo.

1 bica – tako rečejo stari mami, babici na Graški Gori ter ponekod na Štajerskem in Koroškem
2 Graška Gora
3 hodno platno – laneno platno
4 len – tako rečejo lanu na Graški Gori
5 škrnicelj – papirnata vrečka
6 vunšivali – vezli